-
1 act
[ækt] 1. verb1) (to do something: It's time the government acted to lower taxes.) ukrepati2) (to behave: He acted foolishly at the meeting.) vesti se3) (to perform (a part) in a play: He has acted (the part of Romeo) in many theatres; I thought he was dying, but he was only acting (= pretending).) igrati2. noun1) (something done: Running away is an act of cowardice; He committed many cruel acts.) dejanje2) ((often with capital) a law: Acts of Parliament.) ukrep3) (a section of a play: `Hamlet' has five acts.) dejanje4) (an entertainment: an act called `The Smith Family'.) veseloigra•- acting- actor
- act as
- act on
- act on behalf of / act for
- in the act of
- in the act
- put on an act* * *I [ækt]noundelo; dejanje; zakon, listina; svečanost; sodba; teza za disertacijoact and deed — uradna listina, obveznostin act — v resnici, dejanskoII [ækt]1.transitive verbigrati, predstavljati; hliniti;2.intransitive verbdelovati, služiti, vesti se; (on na) vplivati; ( upon po) ravnati se; pretvarjati seto act upon s.o.'s advice — ravnati se po nasvetu kogato act up to one's reputation — ravnati, kakor smo pričakovali
См. также в других словарях:
dejánje — a s (ȃ) 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iméti — imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ ȃ nȋmam) 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima 2. izraža, da je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kônec — 1 nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pálica — e ž (á) 1. dolg, tanjši, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: odrezati (si), urezati (si), zlomiti palico; opirati se na palico; tepsti, udariti s palico; bambusova drenova, leskova palica; dolga, grčava, kljukasta, votla palica; palica z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hŕbet — bta in hrbèt btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nòž — nôža m (ȍ ó) 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gésta — e ž (ẹ̑) 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja, kretnja: naredil je odločno gesto; gospodovalna, široka, teatralična gesta; prepričeval ga je z živahnimi gestami; sporazumevanje z gestami 2. knjiž. dejanje, ukrep: to je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izvršíti — ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mériti — im nedov. (ẹ ẹ̑) 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poskúšati — am tudi poizkúšati am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zajéti — jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ á) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika